Prvi letošnji tematski koncert, ki se je v koncertni dvorani naše šole odvil v sredo, 23. oktobra, ni bil zgolj glasbeni dogodek, temveč tudi odlična priložnost, da se poglobimo v bogato slovensko kulturno dediščino.

Letos smo cikel nastopov poimenovali po primorski ljudski pesmi Pa se sliš’, ki nas v besedilu vabi, da pozornost usmerimo v tisto melodijo, ki seže daleč v prostoru, v času in nenazadnje globoko v nas samih. Vsa tista glasba, ki odzvanja iz stoletja oddaljenih časov in tista, ki se je pravkar porodila v mislih mladega skladatelja, pa je nastala iz iste moči, ki nas kot ljudi poveže z naravo in celotnim stvarstvom – iz ustvarjalnosti. Ta moč je gnala in žene veliko ustvarjalcev v našem prostoru, med njimi dva, katerima smo se poklonili ob pomembnem jubileju: 180. obletnici rojstva Simona Gregorčiča in 110. obletnico rojstva Rada Simonitija.

1. Kaj bi skladatelj Rado Simoniti, ki se je rodil v Brdih pred 110 leti rekel o prvi točki nastopa?

Sodeč po pogovoru s primorskim dirigentom Antonom Nanutom, bi bil spodbudno gledal na skupinsko muziciranje. Simoniti je namreč kot vpliven direktor Ljubljanske opere vedno skrbel za glasbenike primorskega prostora in spodbujal glasbeno skupnost. V prvi točki smo slišali moč skupinskega poustvarjanja in da imajo učenci v skupini jasno razdeljene vloge v glasbeni teksturi, ki so jo skupno oblikovali pod mentorstvom učiteljice Petre Vodopivec. Komorna skupina je izvedla dve skladbi Ples duhcev in Valček.

2. V otroštvo in v čas, ko si ne želimo postati veliki, nas je peljala naslednja točka. Prav v tem času nas zaznamujejo zvočni svetovi, v katere vstopamo. O zvokih, ki so zaznamovali Simonitijevo ustvarjalnost je skladatelj povedal tole: »Moj oče je bil organist, čevljar in komaj za tem kmetovalec. Imel je čudovit smisel za oblikovanje glasov in neverjetno se je naslanjal na ljudsko pesem…V spominu so mi ostali rezijanski napevi. Rezijani so hodili v

Brda popravljati dežnike, brusili so škarje in nože. »

Tudi melodija, ki smo jo slišali na violini v izvedbi Neže Komel, je marsikomu ostala v ušesih in spominu o Piki nogavički.

3. Na začetku, ko še odkrivamo svojo ustvarjalno moč, potrebujemo največ spodbud.  “Umetniški izraz ni razkošje ampak nuja – je ključen, izoblikujoč element naše človečnosti in temeljna človekova pravica, ki nam omogoča razviti in izraziti našo človečnost”, so zapisali v združenju za človekove pravice leta 2013. Sledil je prvi nastop violončelistke Eve Velkavrh.

4. Marsikateri glasbenik se spomni trenutka, ko je lahko zaigral tisto znano melodijo, poprej slišano nekje. Tako melodijo je uporabil iz ljudske zakladnice tudi Simoniti in nastala je Primorska himna. Skoraj že ponarodele pa so tudi marsikatere Gregorčičeve pesmi. Moč, ki jo začutimo, ko lahko poustvarimo nekaj lepega, nas opogumlja in v življenju spodbuja, da gremo po poti, ki jo sami spoznavamo za dobro.

Če citiramo Gregorčiča:

Ne, palice svoje ovčarske, za žezlo kraljévo ne dam, in rajši ko krone cesarske, cvetice na glavi imam!

Prepoznavna je bila tudi ena izmed melodij izpod prstov Kim Leban Žvokelj.

5. Ustvarjalna moč nas žene, da odkrivamo, kako jo izraziti. Pri tem so pedagogi zagotovo ključni. O dveh učiteljih, Slavku Ostercu in Francetu Maroltu, je Simoniti povedal »Bila sta močna in čudoviti glasbeni osebnosti v pravem pomenu te besede, ki sta odločilno vplivala na našo generacijo.« O Slavku Ostrcu pove še, da je bila njegova posebna odlika delavnost. Želeli bi si, da se kaj lepega od naših skupnih ur v učilnicah odtisne v spomin. V učilnici s harfo je nastala naslednja točka, ki jo je izvedla Julija Marinič.

6. Dve skladbi nam je zaigrala Urša Kosovel. Slišali smo ritmično natančnost južnoameriškega tanga. Dve melodiji, ki sta tako rekoč tako znani, da ju lahko vzamemo za definicijo tanga. Verjetno bi Simoniti rekel, da sta bili napisani po navdihu. Zelo proti je bil namreč preračunavanju v glasbi. Nekje je zapisal: »Glasba se piše s srcem in ne z logaritmi v rokah.«

7. Iz Suite za flavto in klavir smo prisluhnili stavku Sentimentale v izvedbi flavtistke Lare

Pahor ob spremljavi učiteljice Karin Luin. Sentimentale bi prevedli kot čustveno.

Da smo čuteči in dobri, je verjel tudi skladatelj Simoniti.

O svoji glasbeni poti pove takole: »Odločil sem se za poklic glasbenika, ker verjamem v moč glasbe, ki nas plemeniti, ki zna ljubiti, ki zna sovražiti in ki zna odpuščati. Verjamem v dobre ljudi! V glasbi lahko povemo vsem, da v življenju, ki je resnično kratko, ne smemo poznati zlobe, sovraštva, ubijanja, uničevanja. Beethoven je v Deveti simfoniji tako čudovito uglasbil verze: Objemimo svet in vse ljudi. Tega je sposobna samo glasba. Zato vanjo verujem in zato sem se odločil za ta poklic.«

8. Za poklic skladatelja se je odločil tudi slovenski skladatelj Leon Firšt. Njegovo miniaturo je izvedla Ela Fakin. Morda bomo o njem slišali kot o Simonitiju. Njegov sin Vasko Simoniti je povedal, da je oče vedno naokrog hodil z radirko, svinčnikom in majhno beležko, da ustvarjalna moč ne bi izpuhtela, še preden bi jo uspel ujeti na papir.

9. Pred 180 leti rojen Simon Gregorčič je o svetlobi zapisal takole:

Stoj, sončece, stoj!

Le glej, kako mak in dekla zarudeva, čuj, mladec in slavec prepeva prepestri spev svoj!

Stoj, sončece, stoj!

Stoj, sončece, stoj!

Življenja veselim prerano ne vtoni, čeprav že obilo so oni

užili del svoj!

Stoj, sončece, stoj!

O soncu in luni je zapisano veliko skladb.

Eno nam je zaigrala Karolina Kumar.

1. Oba, tako Gregorčič kot Simoniti nas spodbujata k veselju in moči ustvarjanja z močnimi besedami.

Simoniti v uvod ob izdaji samospevov po vojni leta 1945 zapiše:

»Zapirali so nas-naša pesem je govorila o soncu! Iz domovine so nas gnali-naša pesem je pela o svobodnih gozdovih!/…/Če slavcu iztakneš oči –pel bo naprej-pesmi mu nisi vzel! Če školjko zarežeš v živo rodila bo biser, ki bo kot sonce zažarel tudi v najglobjih teminah ječ, ker sonce sveti naprej!/…/Hej! Kdo nam bo to pesem vzel? Kdo? –Nihče!«

Prisluhnili smo Handlovemu Allegru in Zarji Komel.

1. Gregorčič, ki je slutnje o prvi svetovni vojni izpisal v pesmi Soči, pa nas bodri:

Daritev bodi ti življenje celo:

Oltar najlepši je — srca oltar,

Ljubezen sveta v njem — nebeški je žar,

Gospodu žrtva — vsako dobro delo.

O, da srce gojilo bi vsekdar

Ta sveti žar, naj živo bi gorelo,

Enako kresu vedno ti plamtelo,

Bogu in domu žgalo vreden dar!

Sledila je Popperjeva Gavotta izpod prstov Angele Vezjak.

1. Za konec smo v izvedbi Alenke Marušič in Julije Polanc slišali dva primorska ustvarjalna izvira in sicer na besedilo Simona Gregorčiča, ki ga je uglasbil Vinko Vodopivec.

Hvala vsem, ki ste prisluhnili našemu nastopu. Pa se sliš’ od Svet’ga Vida zvon in tudi iz glasbene šole odmevajo melodije. Prisluhnimo jim in prisluhnimo tudi svoji ustvarjalni moči.

Ingrid Mačus