Stojan Ristovski
(Kiselica – Delčevo, Makedonija, 1939 – Rožna dolina, Slovenija, 2020)
Stojan Ristovski, saksofonist, klarinetist, glasbeni pedagog, dirigent pihalnih orkestrov, neustavljivi glasbeni ustvarjalec, se je rodil 12. avgusta 1939 v kmečki družini v Kiselici v Makedoniji. Njegovo otroštvo je minevalo v odrekanju in ljubezni do glasbe. Konec osemletke v Dramčah je dočakal z jasno vizijo: »Od doma, v svet!« Oklenil se je edine rešilne bilke, brezplačnega šolanja na Vojaški glasbeni šoli v Vukovarju (1955–1959), ki je bila registrirana kot srednja šola. Doštudiral je klarinet in violino. Vstopil je v JLA in igral z najboljšim Vojaškim orkestrom iz Beograda. Za dve leti (1959/60) se zaposli v poklicnem Vojaškem orkestru v Mariboru. Vojaški dekret ga vodi za štiri leta v Ljubljano (1960/64), kjer spozna Bojana Adamiča in z njim naprej razvija svoj glasbeni talent. Vojaško službovanje je zaokrožil kot član Vojaškega orkestra v Ajdovščini leta 1967.
Nekaj let pred tem je spoznal svojo ženo, s katero se je preselil v Rožno dolino. Prav ta osebni mejnik je začrtal tudi njegovo profesionalno življenje. Leta 1967 začne honorarno poučevati na Nižji glasbeni šoli Šempeter pri Gorici. S 1. 9. 1968 se na glasbeni šoli redno zaposli in dela na njej kot priznani glasbeni pedagog do upokojitve (zadnja štiri leta na nekdanji GŠ Nova Gorica – Centru za glasbeno vzgojo). Na začetku poučuje več glasbil hkrati: pihala, trobila, kitaro in celo harmoniko. Deset let je učil na dislociranem oddelku Glasbene šole v Prvačini in tudi vodil tamkajšnji pihalni orkester. Njegovo izjemno delo z mladimi je neprecenljivo. Ne samo, da so številni njegovi učenci prejemali najvišje ocene in laskave naslove na državnih (jugoslovanskih in kasneje slovenskih) glasbenih tekmovanjih, mnogi so postali poklicni glasbeniki ali igrajo v najvidnejših slovenskih glasbenih zasedbah.
Nemir, ki sta ga poganjali ustvarjalna žilica in odprtost makedonskega temperamenta, ga je ves čas vodil naprej k novim doživetjem, dogodkom in plodovitem glasbenem delu. Zasedbe, pihalni orkestri in društva, kjer je deloval in pobude, ki jih je dal, je veliko: z legendarno goriško skupino Biseri (1966/73) je igral po vsej Sloveniji, Hrvaški in Italiji, bil je član skupine Ara Makao. Kot dirigent Goriškega pihalnega orkestra (1972/85) je z njim dosegel vidne rezultate in naredil pomembno razvojno stopničko naprej. Bil je dejaven v zamejstvu kot dirigent Pihalnega orkestra Doderdob (1984/97), vodil je Pihalni orkester glasbene šole in kasneje Mladinski pihalni orkester Brda. Bil je tudi eden izmed najbolj dejavnih akterjev pri ustanovitvi Glasbenega društva NOVA leta 1996. Najprej je v njem vodil Mladinski pihalni orkester, ki je bil del novogoriške glasbene šole, potem pa je bil dolgoletni predsednik društva. Z njim je tesno povezano Mednarodno srečanje saksofonistov v Novi Gorici, za katerega ja prav on pred 25 leti dal pobudo za nastanek.
Leta 1995, ko se je upokojil, mu je kolektiv šole v pismu zapisal: »Biti Tvoj učenec je bila sreča! Znal si svojim učencem odkrivati ta prečudoviti svet glasbe, jih znal zanjo navduševati, naučil si jih boriti se za lepoto in si jim mnogokrat stal ob strani ne samo kot učitelj, temveč kot bi jim bil oče, z vso svojo pozornostjo, ljubeznijo in odpovedjo.« Marsikdo je bil ob njegovih uspehih začuden, da nobena ustanova ni v njem prepoznala človeka vrednega priznanja, vse do leta 2013, ko mu je Mestna občina Nova Gorica podelila občinsko nagrado in v obrazložitvi zapisala: »Za dolgoletno in uspešno pedagoško delo na glasbeni šoli, za njegov brezkompromisni prispevek k razvoju pihalnih godb na Goriškem in Glasbenega društva Nova.«
Stojan, iz srca hvala za vse, kar si naredil za goriško glasbeno življenje, ki je tudi zaradi tebe danes tako tehtno, raznoliko, kakovostno in bogato.
