… kako napisati besede, ki bi spremljale profesorja, prijatelja, kolega k njegovi poslednji skladbi? … k izzvenevanju zadnjih akordov, ko bi se morali le-ti gosto tkati izpod njegovih prstov na polju črno-belih tipk še dolgo in daleč naprej?
Glasbeno šolo Nova Gorica je vest ob izgubi glasbenega pedagoga Marijana Mlakarja zavila v tančico žalosti, v srca številnih učencev in učiteljev se je naselila trpka praznina, na obraze je nadela orošene oči in pobešala tihe poglede v tla. Žalostni odzivi sedanjih in nekdanjih učencev, nekaterih že aktivnih glasbenikov, ki so z njim odkrivali jazz in drugo zabavno glasbo, so ganljiv dokaz njegovega prizadevnega pedagoškega dela, pomena in vloge, ki ju je zarisal v življenja teh mladih ljudi. Z njim so dobili priložnost spoznavati, odkrivati zakonitosti jazz glasbe, se učiti na tistem glasbenem področju, ki jim je polnil srca z radostjo. Lahko so tehnično zoreli ob formalnem pouku tako imenovanega nadstandardnega programa, se poizkusili na sprejemnih izpitih za vstop na kakršenkoli konservatorij za glasbo. Z njim so lahko sledili svojim skritim sanjam in jih tudi uresničevali.
Z njegovim odhodom smo izgubili dobrovoljnega učitelja, ki je bil znan tudi po šaljivem značaju, z velikim nasmehom na obrazu, s katerim je spravljal v dobro voljo učence, sodelavce, so-glasbenike in prijatelje.
Marijan Mlakar, pedagoški poklic si, več kot očitno, jemal kot poslanstvo in te je osebnostno izpopolnjeval. In tako kot si na tej fotografiji med učenci in sodelavci v tistem ‘pravem elementu’, tako se te bomo radi spominjali, vedno pripravljenega za glasbeno akcijo.
Pogrešali te bomo.
